c S
Tour de force vodstvene strukture
Jan Zobec Vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču RS, bivši ustavni sodnik Jan.Zobec@us-rs.si
29.07.2019 07:15

Ker je poletje čas počitnic, dopustov in ležernosti, skratka za vse kaj drugega, kot za resna branja in zatežena pravniška nakladanja, je tokratna kolumna, čeprav vzeta iz prava v akciji, lažjega žanra. Bralcu bo na neposreden, živ in na kar se da nazoren način pripeljala pred oči izsek stanja stvari in duha na Vrhovnem sodišču in formam mentis njegove vodstvene strukture.

Uvodno:

Pričujoča kolumna je namreč moj zagovor na obtožnico (uradno: zahtevo) samega predsednika Vrhovnega sodišča, ki jo je zoper mene vložil pred Komisijo za etiko in integriteto pri Sodnem svetu (v nadaljevanju Etična) in zaradi katere bo, v to niti malo ne dvomim, to jesen v dnevniku Dnevnik zablestel celostranski naslov: »Komisija za etiko in integriteto: vrhovni sodnik Jan Zobec kršil sodniško etiko«. Pred objavo mojega zagovora dolgujem še zahvalo prijatelju prof. dr. Roku Svetliču – za koristne pripombe in izboljšave teksta, za pronicljive misli, vtkane v zagovor ter za intelektualne začimbe, zaradi katerih bo tekst, skromno upam, teknil tudi dopustniškemu bralcu. Z diametralno nasprotne strani gre priznanje predsedniku Vrhovnega sodišča, ker je s svojo obtožnico (uradno: zahtevo) odstrl pogled v drobovje delovanja »vodstvene strukture« in v njene miselne vzorce ter v živo predstavil način, kako se obračunava s kritičnimi in vodstveni strukturi nelojalnimi, malopridnimi sodniki, ki človekove pravice in ustavnost jemljejo preresno. Zdaj tudi nekaj več vemo, kdo v imenu Vrhovnega sodišča v resnici sprejema avtoritarne politične odločitve, kot je bila tista z dne 8. 5. 2019, da se seje Odbora za pravosodje pri Državnem zboru ne sme udeležiti »noben predstavnik Vrhovnega sodišča RS«. Prav po zaslugi omenjene obtožnice postaja vse bolj razvidno, kdo to »vodstveno strukturo« pravzaprav tvori. Predsednik Vrhovnega sodišča je namreč v obtožnici (uradno: zahtevi) zoper mene odkrito in pošteno zapisal: »Zato sem se odločil, tudi po predhodnem posvetu z vodjo kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča (gospodom Brankom Maslešo – op. j.z.) in podpredsednikom Vrhovnega sodišča, da se seje Odbora ne bom udeležil, niti noben drug predstavnik Vrhovnega sodišča (saj za to nisem nikogar pooblastil in ga zaprosil za tovrstno sodelovanje z udeležbo na seji Odbora) in o tem z obrazloženim dopisom za tako odločitev, seznanil predsednico Odbora za pravosodje….«.

Tole je moj zagovor (zaradi katerega bom moral najbrž na naslednji zagovor pred Etično):

»Zadeva: Odgovor na vloženo zahtevo v postopku št. Su Ek 25/2019-2

Dne 1. 7. 2019 ste mi vročili zahtevo predsednika Vrhovnega sodišča za etično oceno mojega odziva na vabilo predsednice Odbora za pravosodje Državnega zbora na 9. sejo tega odbora, ki je bila dne 10. 5. 2019, ter mi dali možnost, da na zahtevo odgovorim v roku 15 dni. Dano možnost izkoriščam in z vsem dolžnim spoštovanjem do predsednika Vrhovnega sodišča in njegove zahteve podajam na njo naslednji odgovor:

Predsednikovi očitki v prvi, drugi, četrti, peti in šesti alineji obtožnice:

Predsednik Vrhovnega sodišča mi očita, da naj bi se z odzivom na vabilo na sejo tega telesa pregrešil zoper načelo neodvisnosti, dolžnost spoštljivega odnosa do njega osebno ter zoper ugled sodstva. V prvi alineji se sprašuje, ali je bilo moje ravnanje v skladu z neodvisnostjo, ko sem se »seje Odbora udeležil, kljub seznanitvi z odločitvijo predsednika Vrhovnega sodišča, katere namen je bil prav zavarovanje neodvisnosti sodstva v razmerju do zakonodajne veje oblasti«, nato v drugi alineji zastavlja vprašanje, »ali ravnanje sodnika v razmerju do zakonodajne veje oblasti, ki ne upošteva upravičene in obrazložene odločitve zakonitega predstavnika sodišča – njegovega predsednika (v razmerju do zakonodajne veje oblasti), predstavlja primeren odnos tega sodnika ne le do te, ene izmed vej oblasti, temveč do sodstva samega, njegovega spoštovanja in izkazane lojalnosti do institucije, v kateri deluje«, v četrti alineji nato vpraša, »ali utemeljevanje odločitve sodnika za njegovo udeležbo na seji Odbora kot organa zakonodajne veje oblasti z neresnično navedbo o predsednikovi prepovedi udeležbe in/ali izrecno izraženo neupoštevanje priporočila predsednika sodišča, pomeni krnenje neodvisnega položaja sodstva in v tej zvezi pomena javnega zaupanja v delovanje sodstva kot ene izmed treh vej oblasti«, zatem v peti alineji povpraša, »ali je sodnik v odnosu do predsednika sodišča zavezan upoštevanju načela vzpostavljanja spoštljivega odnosa do sodelavcev in ali odločitev sodnika za udeležbo na seji Odbora in utemeljitvene navedbe o razlogih za njegovo udeležbo izkazujejo tak odnos«, ter končno v zadnji, šesti alineji zastavi vprašanje, »ali je sodnik s svojo odločitvijo za udeležbo na seji Odbora prispeval k varovanju ugleda sodstva in ali je njegovo pojasnjevanje o razlogih za udeležbo na tej seji z neresničnimi navedbami o prepovedi udeležbe in s sklicevanjem na njegovo neodvisnost sodnika mogoče še šteti za ustrezno«. (verbatim).

Komentar teh predsednikovih očitkov:

Ko je predsednik Vrhovnega sodišča začel s pisanjem alinej, je svoje sporočilo, ki mi ga je poslal po elektronski pošti 9. 5. 2019, razumel natanko tako, kot sem ga in kot ga še vedno razumem sam, namreč, naj se seje Odbora za pravosodje ne udeležim. Z drugimi besedami, kot njegovo prepoved, da se vabilu na to sejo ne smem odzvati. To namreč jasno izhaja iz prve in druge (kot bom pojasnil v nadaljevanju, tudi iz pete) alineje. A med predsednikovim pisanjem tretje alineje je prišlo pri njem do dramatičnega miselnega zasuka, do popolnega preobrata. Pisec zahteve si je premislil, ne izključujem tudi možnosti, da je med pisanjem tretje alineje že pozabil, kar je zapisal v prvih dveh, ter četrto in šesto alinejo zaključil z očitkom, da sem pojasnjeval »o razlogih za udeležbo na tej seji z neresničnimi navedbami o prepovedi udeležbe« oz., da sem svojo udeležbo na seji utemeljil »z neresnično navedbo o predsednikovi prepovedi udeležbe«. A zmede in protislovij v zahtevi s tem še ni konec. V peti alineji se je predsednik spet vrnil na izhodišče, ko se zaskrbljeno sprašuje, »ali odločitev sodnika za udeležbo na seji Odbora« izkazuje spoštljiv odnos do njega, predsednika sodišča - predsednika, ki mi, kot smo prebrali v četrti alineji, menda udeležbe na seji Odbora ni (!) prepovedal. Zaradi nazornosti sem med seboj izključujoče se predsednikove trditve, iz katerih izpeljuje zastavljena vprašanja, v tem in v prejšnjem odstavku, kjer jih tudi dobesedno povzemam, posebej odebelil.

Predsednik Vrhovnega sodišča mi je torej udeležbo na seji Odbora, na katero sem bil vabljen, ne samo prepovedal, ampak me zaradi kršitve te prepovedi zdaj še preganja pred Etično ter istočasno, z istim zamahom, v istem obtožnem spisu nadme kliče represijo še zaradi po njegovem neresničnih navedb o prepovedi udeležbe na tej seji. V četrti alineji Predsednik Vrhovnega sodišča sicer govori o »priporočilu« in ne o prepovedi. A kaj, ko spet zabrede v nerazrešljivo protislovje. Kakšno »priporočilo« naj bi to bilo, če pa zaradi ravnanja v nasprotju s tem njegovim »priporočilom« nadme kliče Etično. Odgovor na to vprašanje ponuja John Austin, utemeljitelj pravnega pozitivizma, ki pravo definira kot ukaz suverena, podprt z grožnjo prisile, ki jo lahko dejansko izvrši. Pri tem posebej poudarja, da ne gre za slovnično obliko ukaza, pač pa za izraženo voljo – ta je lahko podana tudi v obliki »nasveta«, »želje«, »priporočila« -, ki je dejansko podprta z možnosti prisiljenja. Tako avtor v svojem znamenitem delu The Province of Jurisprudence Determined (John Murray, London 1832) na 6. in 7. strani, dovolim si ga citirati v izvirniku, našemu predsedniku lepo pove: »If you are able and willing to harm me in case I comply not with your wish, the expression of your wish amounts to a command, although you are prompted by a spirit of courtesy to utter it in the shape of a request. 'Preces erant, sed quibus contradici non posset.' ('They were prayers, but one could non contradict them.') Such is the language of Tacitus, when speaking of a petition by the soldiery to a son and lieutenant of Vespasian.« (»Če mi v primeru, da ne ustrežem vaši želji, lahko prizadenete zlo, potem vaša želja, četudi iz vljudnosti izražena v jezikovni obliki prošnje, ni drugega kot ukaz. 'Bile so priprošnje, ki pa jim ni smel nihče zoprvati'. Tak je bil jezik Tacitusa (vélikega rimskega zgodovinarja – op. j.z.), ko je govoril o peticijah vojaštva Vespazijanovemu sinu in poročniku«). Ne morem si kaj, da se na tem mestu ne bi spomnil tudi znamenitih Stalinovih namigov, šal, dovtipov, ob katerih je prisotnim zaledenela kri v žilah, saj so bili usodnejši kot katerikoli pravni imperativ zakonodajalca. 

Na zahtevo, obremenjeno s toliko nesmisli in antinomijami, ki koljejo v oči, seveda ni mogoče odgovoriti in tudi ne razpravljati o premisah, iz katerih predsednik izpeljuje svoja (v resnici zgolj retorična) vprašanja. O protislovnih stališčih pač ni mogoče resno diskutirati, tako kot na nespametno vprašanje ni mogoče dati pametnega odgovora in kot nepravilno vprašanje nujno rodi nepravilen odgovor. Ali, če poenostavim in ponazorim: zahteva predsednika Vrhovnega sodišča izžareva znani sarkazem Woodya Allena, ki pravi takole: Hrana v tej restavraciji je naravnost grozna – pa še porcije so premajhne. (V izvirniku: “Two elderly women are at a Catskill mountain resort, and one of 'em says, "Boy, the food at this place is really terrible." The other one says, "Yeah, I know; and such small portions.").

Če torej drži premisa, na katerih temeljijo prva, druga in tudi peta alineja, potem je očitek v četrti in šesti alineji o mojih neresničnih navedbah o prepovedi udeležbe na omenjeni seji obsoleten, ničen, brezpredmeten, nesmiseln. Če pa bi držalo to, kar mi predsednik Vrhovnega sodišča očita v zadnji alineji, potem je nesmiselno odgovarjati na prvo, drugo in na peto alinejo.

Predsednikovo gubernaculum:

Tako preostane le še komentar k tretji alineji predsednikovega obtožnega pisanja. Poglejmo, kaj je v njej zapisal oziroma povprašal. Pisec Etično sprašuje, »ali je sprejemljivo tako razumevanje notranje neodvisnosti sodnika v razmerju do predsednika sodišča, ki sega tudi izven področja sojenja in odločanja konkretnega sodnika v posamezni zadevi, ki jo ima v reševanju – ali pa je treba načelo notranje neodvisnosti zamejiti prav na ta obseg sodnikovega delovanja« (verbatim).

Ne samo, da tudi to vprašanje izhaja iz (v tem vprašanju le implicitno izražene) premise, da bi moral predsednika ubogati, ko mi je prepovedal udeležbo na seji Odbora, ampak prek trditve, ki je v njem vsebovana – predsednik seveda pričakuje, da mu bo Etična odgovorila, da je notranja neodvisnost omejena le na sojenje v posamezni zadevi, sicer pa da lahko po mili volji deli ukaze, ki so za njemu podrejene sodnike zavezujoči – izraža naravnost nenavadno, bizarno, a hkrati tudi zelo nevarno razumevanje na eni strani svojega položaja, svojih pristojnosti in prerogativ, na drugi strani pa položaja navadnih sodnikov, tistih, ki nismo del vodstvene strukture, in ki samo vsakodnevno rešujemo sodne spore. Notranjo, individualno, ali, če hočete, mikro-neodvisnost vsakega posameznega sodnika vidi predsednik Vrhovnega sodišča samo v odsotnosti njegovih vplivov zgolj na odločanje v posamezni, konkretni zadevi, torej kot neodvisnost, ki je zamejena le, kot pravi v tretji alineji svoje zahteve, na »področja sojenja in odločanja konkretnega sodnika v posamezni zadevi, ki jo ima v reševanju«. Da je tako pojmovanje svojega položaja in položaja sodnic in sodnikov, ki niso del »vodstvene strukture«, ortoavtoritarno, ne bom rekel predatorsko, ter da je skregano s temeljnimi postulati in kanoni netotalitarne, neabsolutistične in neavtoritarne, moderne, na vladavini prava utemeljene ustavne demokracije, ter zato globoko protiustavno, ni treba izgubljati besed. Prav tako ni treba posebej utemeljevati, da je tako razumevanje individualne sodniške neodvisnosti in avtonomnosti prezirljivo ter žaljivo do osebnega dostojanstva vsakega od nas, navadnih sodnikov.

Predsednik Vrhovnega sodišča razume svojo oblast nad sodniki »svojega«, ne bom rekel ugrabljenega, sodišča kot domala absolutno gubernaculum, tako, da smo »njegovi« sodniki prosti njegovih zavezujočih ukazov le v zadevah, ki so neposredno povezane s sojenjem v konkretnih sodnih primerih, sicer pa da ima nad nami, se pravi nad »svojimi« sodnicami in sodniki tako rekoč brezmejno oblast, ker, kot izhaja iz konteksta tretje alineje njegovega pisanja, da tako zahteva etika sodniškega poklica. Še več, od Etične pričakuje razglasitev vsakršnega drugačnega razumevanja notranje sodniške neodvisnosti kot etično nesprejemljivega (naj ponovim trejo alinejo njegove zahteve: »ali je sprejemljivo tako razumevanje notranje neodvisnosti sodnika v razmerju do predsednika sodišča, ki sega tudi izven področja sojenja in odločanja konkretnega sodnika v posamezni zadevi, ki jo ima v reševanju – ali pa je treba načelo notranje neodvisnosti zamejiti prav na ta obseg sodnikovega delovanja«). Le za ponazoritev: Dokler ne bo predsednik Vrhovnega sodišča odobril, da se sme sodnik udeležiti sodniške šole ali dodatnega izobraževanja, bi taka udeležba pomenila neetično ravnanje izobražujočega se sodnika. Ali, navsezadnje, če bi sodnik dobil vabilo na obravnavo pred Etično – ni povsem samoumevno, da se je bo smel tudi udeležiti. Še bolj nazorno: Če bo Etična predsedniku pritrdila, lahko glede na njegovo nedavno (celo pravilno) razglasitev, "da je sodnik sodnik štiriindvajset ur na dan" (gl. njegov članek v Delu dne 18. 6. 2019 z naslovom Strahopetna dejanja podležev, ki je doživel takojšen ponatis kot uvodnik Pravne prakse dne 20. 6. 2019), že jutri pričakujem njegovo prepoved uživanja rdečega mesa in, če bom kot ljubitelj dobrih stejkov, v restavraciji, kamor hodim na kosilo, njegovi prepovedi navkljub naročil in snedel ramstek, se bo na njegovo zahtevo nadme spet spravila Etična ali pa kar disciplinska tožilka.

Za konec:

Na tej točki bi lahko svoj odgovor na predsednikovo zahtevo sklenil. Že itak sem povedal več, kot bi bilo na tekst, prežet s toliko nesmisli in protislovji – grešil sem dvakrat, ker sem kršil predsednikovo prepoved obiska Državnega zbora, ter ker tam nisem povedal, da mi obiska predsednik ni prepovedal, oz. ker bi moral reči, da je šlo zgolj za priporočilo, vendar za take vrste priporočilo, ob katerem se izognem prijavi na Etično le, če ga ne jemljem kot priporočilo, pač pa kot zavezujoč ukaz itd. –, sploh smiselno in vredno odgovarjati. Pa vendar si bom v kratkem nadaljevanju dovolil povedati nekaj misli, ki se mi zdijo v tej zadevi bistvene. Te so naslednje:

  1. Sodnik, ki dobi vabilo na sejo katerega od odborov Državnega zbora, se avtonomno odloča, ali se bo seje udeležil. Pri tem je kot svobodna in razumna ter o pravu poučena oseba neodvisen od namigov, priporočil, še manj ukazov kogarkoli od vodstvene strukture. Sodnik je namreč vezan na Ustavo, na zakon in na svojo vest – in ne na takšne ali drugačne ukaze vodstvene strukture.
  2. Že vljudnost in kurtoazija na eni strani, na drugi strani pa spoštljiv odnos do najvišjega telesa predstavniške demokracije zahtevajo, da se sodnik, vrhovni še posebej, vabilu na sejo Odbora za pravosodje odzove. Eno od načel pravne države je namreč načelo medsebojnega spoštovanja ustavnih organov ter v mejah njihovih pristojnosti tudi zahteva po medsebojnem sodelovanju in nadzorovanju. Že pred četrt stoletja je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-83/94 navedlo, da »je v sistemih, ki poznajo načelo delitve oblasti, postavljena maksima, da mora med posameznimi vejami oblasti obstajati sistem zavor in ravnovesij, s katerim vsaka od teh vej oblasti vpliva na drugo in jo omejuje, prav tako pa tudi do določene mere sodelovanje, saj si sicer ni mogoče predstavljati delovanja sistema državne oblasti kot celote.« (Gl. M. Avbelj, KURS, čl. 3, r. št. 17; enako odločba št. U-I-158/94, tč. 14, prav tam, r. št. 22).
  3. Od vsakega sodnika, še posebej od vrhovnega sodnika lahko utemeljeno pričakujemo poznavanje temeljnih pojmov ustavnega prava, torej tudi načela delitve oblasti in seveda, zaradi varovanja sodniške nepristranskosti, prepovedi opredeljevanja do odprtih zadev. Zato je več kot nenavadno podvomiti, ali bo vrhovni sodnik, ki dobi vabilo na sejo katerega od odborov Državnega zbora, na njej modroval o odprtih primerih. Vsak sodnik, tudi vrhovni, in celo bivši ustavni sodnik, je vreden zaupanja, da bo svoj nastop na seji kakega od odborov Državnega zbora, na katero je vabljen, uskladil in uravnal z ustavnimi načeli in zapovedmi, vključno z zadržanostjo glede kakršnegakoli izjavljanja o odprtih sodnih primerih.
  4. Sam sem svoj nastop izkoristil kot priložnost, da poslankam in poslancem, članom Odbora za pravosodje pojasnim svoje poglede na načelo delitve oblasti, katerega nujna sestavina so zavore in ravnotežja, na nekatera načela pravne države, na pristojnosti in vloge zakonodajne in sodne oblasti ter posebej poudaril potrebo po javnosti in transparentnosti oblasti. Nikjer se nisem dotaknil odprtega sodnega primera, še več, posebej sem izpostavil, da o odprtih zadevah ni mogoče razpravljati. Seja je bil snemana in je na voljo v spletnem arhivu Državnega zbora. Vsakdo si jo lahko ogleda. Njen magnetogram je tudi priloga predsednikove obtožnice zoper mene.
  5. Na začetku nastopa pred Odborom sem tudi povedal, da je bila zaradi omenjene predsednikove prepovedi, naj ne hodim na sejo, moja odločitev bistveno lažja – lažja zato, ker kot neodvisen in avtonomen sodnik, neodvisen tudi od ukazov predsednika sodišča o tem, ali naj upoštevam prej omenjena načela pravne države (zavore in ravnotežja, sodelovanje med vejami oblastmi), sam presojam, kako bom ravnal. In da za svoje ravnanje, v konkretnem primeru za tisto, kar sem na seji članom Odbora za pravosodje povedal, tudi prevzemam odgovornost.
  6. Vse, kar sem tam izrekel, je zabeleženo in preverljivo. V kratkem. Povedal sem, da nobene odprte zadeve ne bom komentiral, da imata izvršilna in zakonodajna oblast ustavno dolžnost s svojimi ukrepi (zakonskimi predlogi in zakoni) odzivati se na spremembe v družbi ter da imata zato tudi dolžnost spremljati dogajanje v družbi in za to pridobivati potrebne informacije, tudi o delovanju sodstva, ter da je v okviru načela sodelovanja med oblastmi dolžnost vsake od njih, da drugo seznani s potrebnimi informacijami; članom Odbora sem nekaj malega povedal o izvorih legitimnosti sodstva, o pomenu argumentacije ter svoj nastop sklenil s pozivom k povečanju transparentnost dela sodne oblasti.

Obžalujem, da se predsednik ni udeležil te seje in namesto mene povedal to, kar je bilo tam navzočim poslankam in poslancem treba povedati. Namesto zahvale, ker sem opravil delo, za katerega bi se spodobilo, da bi ga opravil on, je zoper mene sprožil postopek pred Etično.

Predlagam, da njegovo zahtevo zavrnete in ugotovite, da v mojem ravnanju dne 10. 5. 2019 ni bilo nič etično spornega.