Že dolgo, predolgo časa je vse, kar je bistveno in odločilno, jasno. O odlokih, sklepih in ukrepih, ki imajo skupni imenovalec (in edini skupni imenovalec) »uradno razglašeno pandemijo«. Tisto, kar je pravno in ustavnopravno odločilno in bistveno, je kristalno jasno. Meni, mislečim pravnikom in pravnicam in drugim mislečim ljudem. Ker je dokazano, preverjeno, analizirano, argumentirano, primerjano, preštudirano, utemeljeno, pojasnjeno, zapisano, izrečeno, prikazano … A vseeno še naprej velja, kot da ni.

Pred dobrim mesecem smo vstopili v jubilejno leto za našo, še vedno v marsičem mlado državo. To je tudi priložnost, da ponovno pregledamo, kakšno je stanje naših poglavitnih državnih institucij. Tokrat je v fokusu sodstvo oziroma njegov ugled v javnosti. Pri tem se navezujem na uvodnik v predzadnji Pravni praksi izpod peresa predsednika Sodnega sveta z naslovom »Vedno znova, tudi v novem letu«. V marsičem, s približno dve tretjine njegovega prispevka se strinjam. Moja stališča in videnje problema glede ugleda sodstva, o čemer predsednik piše v zadnjem odstavku, pa so precej drugačna.

Največje v 20. stoletju
Ko so ob koncu devetdesetih Nobelovega nagrajenca Amartya Sena vprašali, kaj je po njegovem mnenju tisto največje, kar se je v poslavljajočem se stoletju zgodilo, ta z odgovorom ni imel težav.[1] Pa čeprav je prav 20. stoletje zaznamovalo za svetovni red toliko epohalnih dogodkov, kot jih po ocenah politične zgodovine vse od padca rimskega cesarstva ni še nobenih drugih sto let. Sen s svojim odgovorom vseeno ni izbral npr. propada britanskega, francoskega ali avstro-ogrskega imperija, ki so se do 20. stoletja zdeli tako samoumevni. Ali pa dveh velikih vojn, katastrofalnih kot jih svet do tedaj ni videl. Pa tudi ne fenomena vzpona in padca fašizma, nacizma in komunizma, ali pa gospodarsko-tehničnega razvoja, kot mu v zgodovini dotlej prav tako ni bilo para.