c S
Živalska farma na Tavčarjevi 9
Jan Zobec Vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču RS, bivši ustavni sodnik Jan.Zobec@us-rs.si
24.12.2017 Tudi to kolumno moram posvetiti aktualni temi – in tisto, o čemer sem pisal že pred več kot enim mesecem, ponovno dati na čakanje. Dogodek, ki je povod mojih razmišljanj, je samo-v-socialistični-Sloveniji-mogoča groteska, ko se je po hodniku ljubljanske sodne palače za menoj zapodil pripadnik pravosodne policije, ljudsko, zaporniški paznik, me zgrabil ter začel vleči proti rentgenu – vmes pa v povišanem in stopnjevano osornem tonu grozil ter me poniževal. Bil je to klasični »perp walk«, prizor, kakršnega ne boste videli nikjer drugje: vrhovni sodnik, ki ga na Vrhovnem sodišču zgrabi pravosodni policist - paznik in mu odvzame prostost.

Kaj boljšega za ugled in avtoriteto sodišč, kaj bolj zaželenega za oblikovanje pristne slovenske, ta-prave domače, socialistične in živalsko-farmske pravne kulture – in kaj je boljši dokaz za učinkovitost izvršilne oblasti ter končno za učinkovito kontrolo oblasti, sijajna demonstracija domačih »checks and balances«, ustavnosti in uspešnosti delovanja eksekutive. Pač, to se dogaja v slovenskem templju prava, ki ji nekateri, vse bolj vidim, da  kar upravičeno, pravijo Hiša sramote. No ja, ni bilo prvič. Možgane mi je presekala slika vklenjenega sodnika Miklavčiča, ki so ga v '70ih prejšnjega stoletja aretirali v tej isti stavbi in ga nato pred vsemi zijali vlačili po hodnikih. Ampak tisto naj bi bili, vsaj uradno, neki drugi časi. 

O dogodku pravzaprav ne bi bilo vredno razpravljati, vsaj ne v tej kolumni – je preveč bizaren, slaboumen in rumen, - če ne bi šlo za fizični napad na vrhovnega sodnika v sodni palači – in to iz ljubega miru. Kajti varovanje miru in varnosti tu sploh nista bila razlog za paznikovo podivjanost. Ne, razlog za tako globoko necivilizirano dejanje je izključno en sam: policijsko (v tem primeru, ko je bil napadalec paznik, celo »kaznilniško«) poniževanje sodnikov – ne samo mene osebno, ampak vseh kolegov in kolegic, vrhovnih, višjih in okrožnih sodnic in sodnikov.  Naloga teh ljudi, ki prežijo na glavnem vhodu, ni naloga, kot jo imajo pravosodni policisti v civiliziranem svetu. Ne, v živalski farmi njihova naloga ni varovati in biti na uslugo sodnikom, pač pa, nasprotno, poniževati sodnice in sodnike, ki si v svoj, sodni dvor namesto skozi stranski vhod (vhod za »služinčad«) drznejo vstopiti skozi glavni vhod. Na prvi pogled značilen simptom avtoimunske bolezni, ko imunski sistem celice organizma, ki naj bi jih varoval, pomotoma (v našem primeru pa hoteno, natančneje, od »zgoraj« naročeno) prepozna kot tujek, ki ga želi uničiti, in zato pride do močnih vnetij, ki povzročijo hude okvare na prizadetem organu.

Na drugi pogled pa gre tu za nekaj bistveno več. Če skrajno poenostavim, lahko pravne sisteme razdelimo v dve skupini: na tiste, ki temeljijo na  vladavini prava, katere ključni, nosilni steber so prav neodvisni, avtonomni ter intelektualno in osebnostno močni sodniki, na drugi strani pa na sisteme, ki temeljijo na vladarski samovolji in ki ne sežejo onkraj Prve od Radbruchovih Pet minut filozofije prava, ki jo modrec sklene: »Pravo je tam, kjer je moč.« V resnici v skrajni izvedbi tega sistema sploh ne gre za pravo, ampak za vladarsko samovoljo, za despotijo. In kje smo mi, kot nam pravi profesor Zupančič, ljudska republika Slovenija?

Moja teza je, da smo hipokritično razklani nekje vmes – navzven, predvsem za zahodni svet, za katerega smo se nekoč opredelili na plebiscitu in na referendumih, in ki bi moral biti tudi zgodovinsko naša duhovna in kulturna domovina, bi bili radi videti približek pravni državi (»vladavina prava« je za prebivalstvo naše deželice premočna beseda, s svojo vsebino pa za nas tudi utopični, nedosegljiv ideal), navznoter pa dejanski gospodarji Slovenije in vse bolj tudi profanum vulgus čedalje bolj težijo v model (orientalske, balkanske, stepske) despotijie.

In v tej luči razumem navodila, da morajo pazniki na glavnem vhodu sodne palače sodnice in sodnike, ki niso na spisku poimensko natančno določene sodniške ter sodno-uslužbenske in brez-odgovornostne »elite«, poniževati – ne zaradi varnosti, saj ti isti pazniki te iste sodnice in sodnike (ki se seveda medsebojno poznajo) mirno, nekateri celo s prijaznimi nasmeški in pozdravi spuščajo v formalno njihov, sodni dvor – seveda le, če ponižno vstopajo skozi stranski vhod - ki mu zaradi simbolike, ki jo igra v tem kontekstu, pravim »vhod za služinčad«.

In v čem je tu simbolika  - in zakaj je tako pomembna. Najprej, duel med paznikom in sodnikom (na sodnem hodniku)pomeni simbolni trk grobe fizične moči (ki jo uteleša paznik) s pravom – in ker je pravo argument, z argumentom, s pravičnostjo ter, ker je pravo tudi kulturni pojav, s civiliziranostjo. Soočenje med paznikom in sodnikom je tako na simbolni ravni trk grobe fizične moči, oblastne samovolje s pravom, poenostavljeno rečeno, trk despotije s pravno državo. Vsakič, ko je v tem duelu sodnik podrejen grobi in samovoljni moči, ki jo le kot orodje nekoga (v našem primeru mini despota) izvaja nasilni paznik, pomeni taka podreditev simbolno zmago moči nad pravom, simbolni triumf vseh tistih, ki so obtičali na Prvi od Radbruchovih Petih minut – in simbolni poraz pravne države.

In ko se take simbolne zmage ter na drugi strani porazi ponavljajo iz dneva v dan, se drobno, a vztrajno v sodniško (pod)zavest vtke prepričanje o lastni manjvrednosti, objektnosti, pokornosti, nerelevantnosti, kar vse po kapljicah razkraja sodniško zavest – zavest, na kateri temelji sodniška neodvisnost. To pa je neodvisnost samozavestnega, osebnostno in poklicno močnega, pokončnega in pogumnega ter v strokovnem okolju  prepoznavnega, spoštovanega sodnika, ki se še kako zaveda, da svoje oblasti ne izvaja z nasiljem, ampak z močjo argumentov, ki jih črpa iz prapremise sodne argumentacije, iz človekovega dostojanstva. Ko se sodnika in njegovo miselnost tudi prek nad njim izvajajoče represije modelira v tisto, kar sodnik ne bi smel biti – v upogljivo in ubogljivo, prestrašeno birokratsko bitje, potem se na široko odpirajo vrata politični oblastni samovolji. To je tudi edini razlog, zakaj je treba sodnike poniževati, kršiti njihove človekove pravice in jim dan za dnem vbijati v glavo, da je pravo tam, kjer je moč, da je edino pravilno razumevanje prava »mišunga« marksističnega in orientalskega (ali balkanskega) despotizma.

Kako naj imajo sodniki občutek za človekove pravice, če so dan za dnem sami žrtve kršitev svojih človekovih pravic. Kako naj potem varujejo človekove pravice pri drugih, če vdano, na svojih hrbtih prenašajo dnevna poniževanja ter vdore v svojo zasebnost, celo fizično integriteto. Dan za dnem kapljico za kapljico sodniki počasi in nevidno postajamo to, kar si ugrabitelji države in sodstva želijo – ponižani in nato ter zato ponižni, ubogljivi, prestrašeni ter mehanično delujoči »zombizirani« pravni avtomati, ki imajo v možgane vžgano kodo, ki pravi: Pravo je tam, kjer je Moč. Več ko je takih sodnikov, ki so potem kot žito v vetru, lažje vladar vlada – ker tedaj ne vlada več pravo, ampak vlada njegovo gospostvo, vladar - s »pravom«.

V posledici za sodstvo sramotnega dogodka, ki odseva spopad dveh temeljnih pravnih konceptov, tistega, ki temelji na pravu, in onega, ki črpa iz grobe fizične sile in je utemeljen na samovolji, je bil ob negodovanju in protestih nekaterih odpravljen ukrep sistematičnega poniževanja sodnikov. Majhna, a pomembna simbolna zmaga v prizadevanju za sodniško neodvisnost in dostojanstvo ima napako – ta napaka je, da velja le za vrhovne sodnike – ostale sodnice in sodniki ter njih svetovalci ostajajo podvrženi  pazniški represiji in poniževanjem. Zato naj bo moja božično-novoletna želja: sodnice in sodniki, svetovalci in svetovalke, uprite se despotizmu in oblastni samovolji, glavo pokonci in ponosno v novo leto. Na sodnem dvoru ste gospodarji vi!