c S
O deklici, šerifu in Benthamovem Panoptikonu
Jan Zobec Vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču RS, bivši ustavni sodnik Jan.Zobec@us-rs.si
04.03.2019 V ameriški zvezni državi Arizona ob vznožju gorovja Santa Rita blizu meje z Mehiko leži mestece Patagonia. Na drugem koncu Združenih držav v Pensilvaniji pa malo večje mestece Selinsgrove. V prvem živi možakar Joseph Patterson, v drugem 12 letna deklica z imenom Hilde Kate Lysiak. Ne boste verjeli, ampak dekletce je že od svojega devetega leta uspešna novinarka, ki raziskuje in poroča o vseh mogočih dogodkih – od umorov, posilstev, bančnih ropov in drugih grozljivih kaznivih dejanj, do propustnosti ograje iz bodeče žice na meji z Mehiko. Deklica izdaja svoj časopis Orange Street News.

Joseph Patterson je šerif v omenjenem arizonskem zakotju. Ko se je deklica, sledeč namigu, da se v okolici tega odročnega mesteca klati puma, odpravila na dolgo pot (domnevam, da v spremstvu očeta, prav tako novinarja) in nato odkolesarila novim žurnalističnim dogodivščinam naproti, je namesto na mačjo zverino, o kateri je nameravala narediti reportažo, naletela na šerifa Pattersona. Ta se je menda prav tako namenil iskati isto žival. In rodila se je zgodba. Šerif je od deklice zahteval identifikacijo, a mu je izdala le svoje ime in telefonsko številko ter povedala, da dela za medij. Mož postave se s tem nikakor ni zadovoljil in ji je kratko malo zagrozil, da jo bo vrgel v ječo za mladoletnike. Prav nič ni hotel slišati o njenih novinarskih podvigih. Naj ne trapa o svobodi tiska in takih rečeh, ji je zabrusil. A korajžna punčka se ni dala. S svojim mobilcem ga je začela snemati. To je stvari le še zaostrilo. Možakar v uniformi ji je prepovedal spletno objavo posnetka in grozil z ječo. Spet je bilo dekletce pametnejše ter se sklicevalo na Prvi amandma. A tudi on ni kar tako vrgel puške v koruzo. Po pravu Arizone, je grmel nad otrokom, so državni funkcionarji in javni uslužbenci varovani pred takimi posegi. Kljub temu je novinarska Pika Nogavička posnetek še isti dan objavila na spletu s pripombo, da je snemanje policistov pri izvajanju policijskih pooblastil varovano s Prvim amandmajem.

Samo v treh dneh je posnetek doživel več kot 22.000 ogledov. Ne samo to. Mlada avtorica je postala prava heroina, ljudje so jo zasuli z všečki, tviti naklonjenosti in z vsemi mogočimi pohvalami, hkrati pa izražali ogorčenje nad šerifovo zahtevo, da posnetka ne sme objaviti in se zgražali nad njegovo ignoranco o svobodi tiska. Zahtevali so šerifovo opravičilo. Na koncu, pred desetimi dnevi, 22. februarja je prišla celotna zgodba na naslovnico dnevnika Washington Post (izpod peresa novinarke Antonie Noori Farzan), od koder jo tudi povzemam. Na spletni strani mesteca Patagonia so se sicer pojavili šerifu naklonjeni in pomirjujoči toni, med drugim, da je ustrezne informacije mogoče dobiti v zakonu države Arizona, po katerem ni dovoljeno spletno objavljanje osebnih podatkov policistov, tožilcev, sodnikov in drugih funkcionarjev, ker da bi taka objava lahko njih ali njihove družine spravila v nevarnost. Da so to prazne marnje, je takoj pojasnil Dan Barr, odvetnik arizonske Koalicije Prvi amandma. Predmet zakonskega urejanja je namreč spletno objavljanje podatkov, kot so naslovi prebivališč funkcionarjev, kar pa, kot je zapisal, »nima nič s posnetki uniformirane policije med izvajanjem oblastnih pooblastil«.

Kar je za nekoga, živečega na drugem koncu sveta, v deželici, ki je obtičala v enem od meandrov tranzicije, v tej zgodbi presenetljivega, je množičnost in spontanost odziva ljudi in civilne družbe na omenjeni dogodek. Ne samo, da je Yankee-dekletce v kozji rog ugnalo oboroženega šerifa na »Divjem zahodu«, tisto, kar Slovencu dvigne obrvi, in kar je za nas nepredstavljivo, je predvsem to, da je tam v Ameriki prevladujoče javno mnenje tako liberalno, naklonjeno svobodi izražanja ter nadzoru nad nosilci in izvajalci oblasti – in za nameček še, da se je našlo toliko aktivnih državljanov, ki jim je mar za njihove državljanske pravice, za svobodo izražanja ter za dosleden nadzor nad izvajalci oblastnih pooblastil, ljudi, ki jemljejo demokracijo resno in ki se aktivno odzivajo na poskuse kršitve svobode izražanja in poskuse, da bi oblast o sebi in o svojem delovanju pred javnostjo karkoli prikrila ali skrila. Tam civilna družba obstaja in deluje. Ja, tam je za večino samoumevno, da je treba oblast, četudi zadnjega šerifa v nekem ruralnem zakotju »Divjega zahoda« nadzirati, tudi tako, da se ga, ko nekaj kvasi čez svobodo tiska in deklici grozi z juvenilno ječo, posname ter nato posnetek objavi na svetovnem spletu. Demokracija in človekove pravice niso samoumevne. Zahtevajo aktivno državljansko držo, za te vrednote se je treba vsakodnevno boriti.

Ne morem kaj, da dogodka in tistega, kar mu je sledilo, ne bi povezal z Jeremyem Benthamom. Ta mislec, filozof, pravnik in družbeni reformator, ki je bil v svojem času vodilni teoretik angloameriške pravne filozofije, je namreč znan ne samo po svojem utilitarizmu, etičnem hedonizmu in felicifičnem algoritmu (načelu, po katerem je merilo moralne vrednosti človekovega delovanja aksiom »največ sreče za največ ljudi«) ter po Panoptikonu, ampak tudi po jasnem zavzemanju za ekonomske svoboščine, za ločitev cerkve od države, za svobodo izražanja, enakopravnost žensk, pravico do razveze zakonske zveze, dekriminacijo homoseksualnosti, prepoved suženjstva, smrtne kazni, telesnega kaznovanja (tudi otrok), pravice živali itd. Ker živim, kjer pač živim, je zame osebno najbolj navdihujoč njegov pogled na nujnost po odprtem, javnem in preglednem delovanju oblasti. Javnost in publiciteta sta osrednji koncept Benthamove teorije prava in vladanja, ali, kot je rekel, to je duša prava. Samo prek transparentnosti delovanja oblasti lahko pravo uresniči svoj cilj biti mati varnosti. To je bistveni del infrastrukture vladavine prava (G. J. Postema, The Soul of Justice: Bentham on Publicity, Law, and the Rule of Law, UNC Legal Studies Research Paper No. 2294730, Cambridge University Press 2013, str. 62). Učenjak opozarja, da je tajnost orodje konspirativnosti in zato nikoli ne sme biti sistem oblasti. Oblastne institucije, ki delujejo tajno, skrito, za zaprtimi vrati, so nagnjene k izrojevanju. Zaradi tega je treba imeti oblast stalno in neusmiljeno pod javnim nadzorom. Varstvo zoper zlorabe oblasti in nekompetentno vladanje je bila Benthamova mantra in njegov edini cilj, pri čemer je transparentnost in nadzor javnosti najmočnejše orodje za dosego tega cilja. Bil je inženir publicitete in dobesedno arhitekt preglednosti oblasti. Njegova, žal prezrta vizija je bila tudi tako imenovana kvazi-porota, katere primarna naloga naj bi bila nadzor nad delom sodnika v kazenskih in civilnih zadevah. Javnost je tista, ki sodniku, ki sodi, sama sodi. Neomajno je verjel, da je javno mnenje, utelešeno prek koncepta »Tribunal javnega mnenja« (Public Opinion Tribunal) močnejše od kateregakoli drugega tribunala ter da igrajo pri tem ključno vlogo svobodni mediji.

Tako se pokaže, da je Benthamova ideja o Panoptikonu v kombinaciji z njegovim konceptom o javni odgovornosti kot sistemu nezaupanja, ki temelji na spoznanju, »da komu naj odrečemo zaupanje, če ne tistemu, ki mu je poverjena velika avtoriteta z velikimi skušnjavami, da jo zlorabi« (G. J. Postema, str. 51), še kako uporabna v dobi elektronskih komunikacij in vsesplošne izpostavljenosti skoraj nevidnim očesom kamer. A z odločilno razliko: v obratni smeri! Oko Panoptikona naj ne bo oko oblasti, ki, tako kot v Orwellovi distopiji 84, nadzoruje državljane, ampak nasprotno. Po zgledu zgodbe o deklici in šerifu naj bo oko Panoptikona budno oko javnosti, orodje nadzora (in zato demokracije) v rokah tistih, nad katerimi nosilci oblasti izvajajo oblast, torej vsakogar od nas »navadnih državljanov«. Naj se oblast in vsi, ki v njenem imenu izvršujejo oblastna pooblastila, zavedajo, da so neprestano pod neusmiljenim in strogim demokratičnim nadzorom javnosti, da so opazovani, da jih lahko, recimo, oko kamere pametnega telefona v rokah drobne, a pametne deklice kadarkoli razkrije in obelodani vso njihovo nekompetentnost, nevednost, pokvarjenost ali njihove zlorabe ter jih, čeprav oborožene z revolverjem, kot je bil naš šerif, prisili k spoštovanju človekovih pravic, ustave in temeljnih postulatov demokratične družbe. Sporočilo zgodbe je simbolično - a za nas Slovence še posebej poučno in koristno. Pove bistveno več od dobre novice, da je mogoče digitalne napravice izkoristiti kot pomemben tehnični vzvod za praktično delovanje demokracije.