c S
Koalicija protisvobode
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
08.07.2019 Trditev, v skladu s katero imamo danes v Sloveniji opravka z najmanj liberalno vlado v vsej poosamosvojitveni zgodovini, nikakor ni daleč od resnice in še manj pomeni kakršnokoli pretiravanje. Že od samega začetka, ko so podjetnike naganjali v tujino, celo ob asistiranju visokih pravosodnih akterjev, se dogaja organizirana kampanja zoper vse, kar je zasebno in s tem vir svobode posameznika kot ekonomskega temelja njegove samouresničitve. Najbolj očiten je napad na področje sekundarne socializacije, ki ga predstavlja šolstvo, kjer se pod taktirko ministrstva za izobraževanje posega v svobodo izobraževanja po celotni vertikali od vrtcev do znanstveno raziskovalnih ustanov. Ampak to zmoti le redke. Zato pa gre rdeča lokomotiva dalje. Zdaj so na vrsti nepremičninske agencije.

Najbolj politično radikalna skupina slovenskega parlamenta, ki hibridno koalira z vladajočimi strankami, je v parlamentarno proceduro vložila predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nepremičninskem posredovanju. Po poročanju medijev nova zakonodajna ureditev prinaša tri temeljne ukrepe: omejitev najvišjega dovoljenega plačila za posredovanje pri najemu ali oddaji nepremičnine; omejitev višine dejanskih stroškov, ki jih nepremičninska družba lahko zaračuna naročniku, in naročnik storitve nepremičninskega posredovanja nosi celotne stroške le-tega.

Predlog zakona so mediji pospremili s pozitivno ugotovitvijo, da prinaša pocenitev nepremičninskega posredovanja. Prizadeti nepremičninski posredniki pa so hiteli zatrjevati, da je zakon populističen. Eno in drugo je stvar vrednostne in politične presoje. Tisto, kar bi moralo zanimati vse, predvsem pa predlagatelja in državni zbor, ki naj bi tak zakon podprl, je, ali je ta zakonodajna rešitev sploh skladna z ustavo.

V ta namen pa je naprej treba v glavi izklopiti socializem in prestaviti na register, ki po volji ustave od leta 1991 velja v Republiki Sloveniji. To pa je ekonomski sistem, ki temelji na svobodni gospodarski pobudi. Njeno bistvo je, da se storitev ne more poceniti s sprejemom nekega zakona v državnem zboru. Ceno v pogojih svobodne gospodarske pobude določata ponudba in povpraševanje na trgu, na katerem je zagotovljena svobodna in neizkrivljena konkurenca.

Sledenje velja v celoti za storitve, ki so povsem tržne narave in ki nimajo nikakršnega opravka  z zagotavljanjem drugih oblastvenih funkcij. Nepremičninsko posredovanje je prav gotovo ena izmed njih. Za razliko od, na primer, cen odvetniških in notarskih storitev, ki jih lahko omejuje država, ker gre za storitve, ki služijo tudi izvajanju (pravo)sodne funkcije, je nepremičninsko posredovanje izključno pridobitna dejavnost, tako kot je servisiranje vašega vozila ali izvajanje trgovske dejavnosti. V nobenem primeru storitev ni obvezna in je v domeni pogodbene avtonomije strank, če, kako, v kakšnem obsegu in za kakšno ceno se jo bodo poslužile. Država s tržnim gospodarstvom v taka pogodbena razmerja in njihovo vsebino praviloma ne posega.

A contrario to, seveda, pomeni, da država v storitve izključno pridobitne dejavnosti lahko posega samo izjemoma, in sicer na dva načina. Prvič, država lahko predpiše način izvajanja dotične pridobitne dejavnosti, tako da, na primer, določi delovni čas prodajaln. Predpisovanje načina izvajanja pridobitne dejavnosti je načeloma dopustno, če ima država za to razumen razlog v javnem interesu.

Povsem drugače pa je, drugič, ko država določa ne le način izvajanja pridobitne dejavnosti, temveč poseže v samo izvajanje le-te in s tem omeji pravico do svobodne gospodarske pobude. Za tako ravnanje pa mora poseg države prestati strogi test sorazmernosti, pri čemer je verjetnost za to, ob dobri ustavnopravni argumentaciji na strani imetnika pravice, majhna.

Kot poudarja komentar k 74. členu novega Komentarja ustave RS, je ključno ustavnopravno vprašanje v zvezi  s tem členom razločevanje med določanjem načina uresničevanja svobodne gospodarske pobude in njenim omejevanjem. Ustavno sodišče na tem področju ni bilo preveč konsistentno, vendar pa njegova sodna praksa ne dopušča nikakršnega dvoma, ko gre za državno določanje ali kontroliranje cen. »Kršitev načela svobodnega oblikovanja cen pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude.« Tak poseg lahko ustavnosodno presojo preživi le izjemoma.

Na podlagi te kratke analize lahko torej z veliko verjetnostjo zaključimo, da slovenska vlada s pomočjo svojega hibridnega koalicijskega partnerja snuje še en protiustaven zakon. Tako ravnanje, ko gre za omejevanje polja svobode, zasebnosti in podjetništva, počasi postaja že pravilo. Kako je to mogoče v vrednostno-pravnem kontekstu, ko ustava nalaga točno nasproten družbeni razvoj? Preprosto. Kot sem razložil na drugem mestu. Ker je Slovenija kleptokracija, najrazličnejše družbene interesne skupine kolaborirajo z vladajočim razredom z namenom ohranjanja parcialnih kratkoročnih koristi in to za ceno tega, kar je prav, kakor tudi v svojo dolgoročno škodo. Prej ko bo dozorelo spoznanje, da se drobtinarsko klečeplazenje ne izplača, preprosto zato ker ni prav, prej bomo lahko upali na spremembe.