c S
Zavest o protipravnosti in pravna zmota 10.01.2020 Zavest o protipravnosti je eden izmed konstitutivnih elementov krivde. Če storilec nima zavesti o protipravnosti svojega ravnanja, je v pravni zmoti. Če je pravna zmota neizogibna, je krivda izključena. Četudi je v slovenski in tuji kazenskopravni teoriji najti nekaj del, ki problematiko obravnavajo, je namen tega prispevka narediti sintezo obstoječe teorije ter končni rezultat povezati z javno dostopno slovensko sodno prakso.

Upoštevanje (ne)poznavanja prava pri pripisovanju kazenske odgovornosti predstavlja odmik od načela ignorantia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). Načelo je uveljavljeno že od starega veka. Tedanja pravna miselnost je vsebovala bojazen, da bi vsako popuščanje v zvezi z nepoznavanjem zakonov lahko pripeljalo do izničenja prava, ker noben ne bi čutil dolžnosti spoštovati in biti seznanjen s pravom. Rimski pravniki so pravno zmoto poznali, niso pa je priznavali kot razlog za izključitev krivde. Za pravno zmoto je šlo takrat, kadar stranka ni poznala obstoja ali vsebine določenega pravnega akta. V zvezi s tem je rimsko pravo razvilo pravilo, ki ga navaja klasični pravnik Pavel: "Pravilo je, da nepoznavanje prava škoduje, nepoznavanje dejanskih okoliščin pa ne škoduje". Razvoj prava je pripeljal do situacij, ko je takšna ureditev vodila do skrajno nepravičnih rezultatov, zato se je začel razvijati koncept pravno upoštevne pravne zmote. Oba instituta sta v večini evropskih kazenskopravnih kodifikacij doživela rojstvo šele v drugi polovici dvajsetega stoletja. Razvoj je v veliki meri povezan z razvojem normativnih teorij krivde, ki so med elemente krivde dokončno uvrstile zavest o protipravnosti. V skladu z njimi je kriv samo tisti storilec, ki se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja.

Splošno o krivdi

Krivda je eden izmed temeljnih postulatov kazenskega prava. Predstavlja srž kaznivega dejanja in je njegova najbolj normativna prvina. Teoretično, zakonodajno in judikatno brušenje koncepta krivde je eno izmed ključnih gonil v razvoju kazenskega (materialnega) prava. Krivda je pogoj za obstoj kaznivega dejanja nasploh (nullum crimen sine culpa). To izhaja iz načela subjektivne (krivdne) odgovornosti in iz objektivno-subjektivne koncepcije kaznivega dejanja. Pojmovana je kot celota subjektivnih pozitivnopravnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da bi obstajalo kaznivo dejanje.

V tradicionalnem pojmovanju je krivda graja, osebni očitek storilcu zaradi nesprejemljivosti njegovega ravnanja. "Krivda ni zgolj psihični odnos storilca do dejanja, ampak je negativna vrednostna sodba o subjektivni protipravnosti, izraženi na podlagi ugotovljenih storilčevih notranjih opredeljevanj ob storitvi ali opustitvi dejanja do prava, in to do vseh njegovih vidikov: prisilne ukazovalnosti, pravnega vrednotenja in pravno izražene socialne adekvatnosti." V primeru, ko storilec zaradi nenormalnih spremljajočih okoliščin ni mogel ravnati drugače, kot sicer je, mu ne moremo pripisati očitka, graje v krivdnem smislu. Takšen storilec ni kriv, saj je izključena možnost storilčeve normalne motivacije. Kazenski zakonik (KZ-1) v pojem krivde umešča tudi razloge, ki jo izključujejo. Pri teh razlogih se je treba vprašati, ali bi se lahko od storilca zahtevalo drugačno vedenje oziroma takšno ravnanje, da bi se izognil nepravu in zato ne bi ravnal protipravno. Dežman ugotavlja, da je poglavitna odlika spremembe splošnega pojma kaznivega dejanja v tem, da jasneje poudarja, da od nikogar ni mogoče zahtevati več, kot zmore.

Skozi zgodovino so pravni teoretiki razvijali različne teorije, s katerimi so poskušali krivdo opredeliti in definirati. V okviru psiholoških teorij krivda ni moralna, ampak popolnoma psihološka kategorija. Krivda predstavlja storilčev psihološki odnos do kaznivega dejanja. Pomembna značilnost psiholoških teorij krivde je ta, da kot elemente krivde štejejo zgolj naklep in malomarnost ter prištevnost kot nujno predpostavko. Zavest o protipravnosti ni konstitutivni element krivde.

V začetku 20. stoletja so psihološke teorije krivde začele dobivati čedalje več kritik, predvsem zaradi neskladnosti z institutom opravičljive skrajne sile. Tisti, ki ravna v skrajni sili, namreč ima naklep, saj ve, kaj dela, in to hkrati tudi hoče. V okviru gole psihološke teorije, ki kot krivdo šteje zgolj naklep ali malomarnost, bi bila takšna oseba spoznana za krivo za kaznivo dejanje, katerega zakonske znake je izpolnila, četudi je ravnala v skrajni sili. Tako je Frank zapisal, da krivda ni sestavljena zgolj iz odnosa storilca do posledice njegovega ravnanja, temveč iz treh enakovrednih elementov: prištevnosti, naklepa ali malomarnosti in normalnih okoliščin, v katerih storilec ravna.

Krivda je po normativni teoriji definirana kot storilčev očitka vreden odnos do pravnih norm. Storilec se je vedel v nasprotju s pravnimi normami, kljub vedenju, da takšne norme obstajajo. Nekateri od prvih predstavnikov normativne teorije krivde so videli normativni element krivde v "možnosti, da se zahteva drugačno vedenje". Če storilec ni mogel ravnati drugače, kot da izpolni bit kaznivega dejanja in ravna protipravno, mu takšnega ravnanja ne moremo očitati. "Očitka ni, s tem pa tudi krivde, če od storilca ni bilo mogoče zahtevati drugačnega vedenja. Tako smo prišli do negativne formulacije, po kateri se nemožnost, da se zahteva drugačno vedenje (Unzumutbarkeit anderen Verhaltens), obravnava kot nadzakonski razlog za izključitev krivde."

V obdobju med obema svetovnima vojnama je bilo v slovenskem kazenskem pravu uveljavljeno normativno pojmovanje krivde. Krivda se je štela kot očitek. Po drugi svetovni vojni se je koncepcija krivde vrnila k psihološkemu pojmovanju krivde, hkrati pa je teorija izražala nenaklonjenost normativnemu pojmovanju. Veljavni slovenski kazenski zakonik uveljavlja normativno-psihološko koncepcijo krivde. To je najbolj razvidno iz dejstva, da je med elemente krivde uvrščena tudi zavest o protipravnosti ter da neizogibna pravna zmota v celoti izključuje storilčevo krivdo. Nekomu, ki iz opravičljivih in neizogibnih razlogov ni vedel, da ravna v nasprotju s pravom, ne moremo očitati takšnega ravnanja. Celo takrat, ko bi se storilec pravni zmoti lahko izognil (izogibna pravna zmota), ga sme sodišče mileje kaznovati. "Krivdo torej lahko definiramo kot storilčev negativni subjektivni odnos do norme, ki mu nekaj prepoveduje ali zapoveduje, in seveda do dejanja, ki ga je izvršil, oziroma prepovedane posledice, ki jo je povzročil." Pomeni, da je potreben dvojni negativni subjektivni odnos: do norme in do dejanja oziroma prepovedane posledice.

Zavest o protipravnosti

Zavest o protipravnosti imenujejo nekateri avtorji normativna sestavina krivde par excellence. Binding je v zavesti o kršitvi norme videl edini pravi element krivde. Naklep je definiral kot zavestno in hoteno kršitev norme, malomarnost pa kot popačeno zmoto o kršitvi norme. V nadaljnjem razvoju splošnega pojma kaznivega dejanja je zavest o protipravnosti postala ključni element krivde, njena osrednja sestavina. Da bi storilec kaznivega dejanja bil spoznan za krivega, ne zadošča le, da je prišteven in da ravna naklepno ali malomarno, temveč tudi, da "se je zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom" (drugi odstavek 24. člena KZ-1). Po KZ-1 je lahko kriv samo tisti, ki je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da ravna v nasprotju s pravom. Krivda potem pomeni ravno ta očitek storilcu, da ni ravnal v skladu s pravom, čeprav bi lahko. Nesmiselno bi bilo nekomu očitati določeno ravnanje, če ni vedel, da počne nekaj pravno prepovedanega, niti ni imel možnosti, da bi spoznal protipravnost svojega ravnanja.

Nujno je treba ločiti med zavestno sestavino naklepa, ki se kaže v tem, da se storilec zaveda svojega dejanja (npr. ve, da nekomu jemlje življenje), in zavestjo o protipravnosti (npr. ve, da je jemanje življenja protipravno). V zvezi s tem je treba poudariti, da je dejanska zmota tista, ki bo izključila naklep (njegov zavestni element), medtem ko bo pravna zmota izključila zavest o protipravnosti.

Zahteva po zavesti o protipravnosti trči z načelom ignorantia iuris nocet. V rimskem pravu je takšno načelo imelo smisel. Poznali so temeljna kazniva dejanja, ki so bila samoumevna (tako je povečini šlo za kazniva dejanja mala in se). Za današnje pravne sisteme pa je značilna inflacija inkriminacij, heterogenost, hitro spreminjanje in prilagajanje zakonodaje tehnološkim in družbenim spremembam, zato je ureditev pravne zmote, ki izključuje krivdo, toliko bolj smiselna. Tako je error iuris nocet fikcija, ki ni združljiva s krivdnim načelom.

Aktualna in potencialna zavest o protipravnosti

Aktualna zavest o protipravnosti pomeni dobesedno zavedanje o kršitvi določene norme. Gre za realno obstoječo zavest o protipravnosti. Storilcu, ki ima aktualno zavest o protipravnosti, je popolnoma jasno, da krši pravno normo, medtem ko je potencialna zavest o protipravnosti podana, ko se storilec ne zaveda, da krši pravno normo, a bi se tega moral in mogel zavedati. Storilec je sicer v pravni zmoti, a je ta izogibna, saj bi se ji lahko izognil. Potencialna zavest o protipravnosti obstaja le na ravni tistega, kar naj bi bilo, kar odraža njeno normativno naravo, medtem ko je aktualna zavest o protipravnosti tisto, kar je. Tako predstavlja psihološko dejstvo, ki je ali ga ni. Četudi na prvi pogled deluje, da je pri aktualni zavesti o protipravnosti zavest popolnoma psihološko dejstvo, je ta hkrati tudi pokazatelj, da se je storilec odločil za nepravo, čeprav bi se lahko odločil za pravo. Ravno v tem se odraža njena normativna narava.

Direktna in eventualna zavest o protipravnosti

Tako kot naklep je lahko tudi zavest o protipravnosti direktna in eventualna. Z direktno zavestjo o protipravnosti deluje storilec, ki je prepričan, da je njegovo dejanje protipravno, pri eventualni pa se zaveda možnosti, da bi dejanje lahko bilo protipravno, a o tem ni čisto prepričan. Pomembno je, da se možnosti protipravnosti zaveda in kljub temu privoli v izvršitev. Npr. oseba A je zaposlila več delavcev v nasprotju s predpisi, saj jih ni prijavila za ustrezno zavarovanje, ob tem pa se je zavedala možnosti, da je takšno ravnanje prepovedano, saj ji je prijatelj nekoč rekel: "Mislim, da je skupni znanec zaradi tega imel probleme z inšpekcijo." Oseba A sama o tem ni bila prepričana, možnosti pa se je zavedala in ji je bilo vseeno, ali bo zašla v cono prepovedanosti.

Jasna in latentna zavest o protipravnosti

Kriterij delitve na jasno in latentno zavest o protipravnosti je stopnja pozornosti storilčevega zavedanja o protipravnosti. Jasna zavest o protipravnosti je podana, ko storilec med izvršitvijo kaznivega dejanja izrazito razmišlja o protipravnosti svojega ravnanja, latentna pa, kadar v ozadju ve, da je določeno ravnanje prepovedano, med izvršitvijo pa tega nima v mislih. Avtorji označujejo latentno zavest o protipravnosti kot "zavest na robu", "prizavest", kot "zavest, ki karakterizira vsebinsko razmišljanje". Za razliko od jasne zavesti o protipravnosti gre za zavest v neizostreni obliki. Novoselec zapiše, da storilec z latentno zavestjo o protipravnosti v globini svoje zavesti dobro ve, da je v nasprotju s pravom. To pa je posledica njegovega samoprepričanja, zato ji storilec ne daje jasne "konture". Latentna zavest o protipravnosti je značilna za kazniva dejanja, izvršena v hipnem naklepu ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Jure Jakšić: Zavest o protipravnosti in pravna zmota; ali na portalu Pravna praksa, št. 48, 2019


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.